VIDES ODKLOP za študente in mlade v poklicih.

Vabimo te, da skupaj z nami vsako 2. nedeljo v mesecu »odklopiš« študijske, delovne in druge skrbi in se nam pridružiš. Pletli bomo prijateljske vezi ob družabnih igrah, odpirali aktualne teme, se odpravili na kakšen izlet, si ogledali film, podelili osebne izkušnje in v našo sredo povabili Jezusa …Če si za »polnjenje baterij«, se nam pridruži na Gornjem trgu 21.
Prvo srečanje bo 11. oktobra ob 18h.

Informacije: s. Mateja Tomšič (vides.slovenija@gmail.com ali tejc.tomsic@gmail.com ali tel: 041 813 879)

Stična 2009

Uuuuu, kako lepo vas je bilo brati. Sedaj pa komaj čakamo, da vaša doživetja podelite z nami na letošnji Stični mladih. Se vidimo?
Seveda ste vabljeni vsi letošnji, lanski, predlanski... prostovoljci.
Prisrčen pozdrav vsem ... iz zaledja!

s. Mateja T.

Zadnji dan v Bengueli za Markota, Andreja, Janjo in mene za to leto

Se zadnjic za letosnji misijon se javljam iz Benguele. Dan se je pricel kot vsak do sedaj, s sveto maso in po njej zajtrkom. Po zajtrku smo se odpravile z Janjo v bunker, da pospravimo vse stvari, ki so ostale, v najino sobo. Ko smo pricele z delom, sem se zacela zavedati, da gre sedaj zares, da se res skoncuje tako lepo dozivetje - nas misijon tukaj za letos. Ob pol devetih smo se odpravile po otroke za brikolaz, saj je Marko imel delo s "pecenjem" DVD-jev itd. za sestre, kar nam je napovedal ze zjutraj.

Na jutranjem brikolazu so otroci barvali pobarvanke, odlocili pa smo se, da jim damo voscenke in flomastre. Ker so bili flomastri ze cisto na koncu in suhi, smo otrokom pustili, da vse kar smo jim razdelili odnesejo domov. Njihov pogled in ponovno sprasevanje, "res lahko odnesem domov, je to moje", nam je dalo zadoscenje in piko na i nasega misijona. Po konacem brikolazu smo sestavili krog in se poslovili od otrok, ki ne hodijo v solo. Animator Nito je povedal, da smo zadnji dan tukaj, da jutri ne bo brikolaza in ponovno sprasevanje "res ne" in stisk roke vsakega otroka posebej z besedo obrigada je pripeljalo do tega, da sem imela polne oci solzic. Ko je Nito rekel, da naj povemo kaj za slovo, smo z Janjo komaj spravile iz sebe nekaj besed, Andrej je namenil nekaj vec besed otrokom. Cmok v grlu, solzice slovesa v oceh in polno otrok okoli nas je tisti obcutek, ki ga ne znam opisati. Otroke smo nato pospremili do vrat, med potjo pa so se otroci sli posloviti tudi od Markota, ki je stal na dvoriscu. Otroci so se kar zapodili v njega in tudi njemu stisnili roko v slovo in zahvalo.

Sledil je brikolaz v stirih razredih, ki smo jih izpeljali s pomocjo pridnih animatorjev Nitota, Jambe, Cuce, Lukasa in Sadija. Izdelovali smo cofke v predsolskih razredih in tudi to speljali do konca. Po brikolazih v razredih smo odsle z Janjo po darila za nase animatorje, ki smo jih pripravili, pridruzil pa se nam je tudi Marko. V bunkerju smo se vsi zbrali, prisel je tudi Gilberto in ob dajanju daril na mizo in pogledu vseh animatorjev za mizo, smo se vsi zavedali, da je bilo to zadnjic za letos, ko smo bili tako zbrani skupaj... Posledica tega zavedanja so bile ponovno solzice v oceh in cmok v grlu. Cuca je za nas spekla kolac v obliki srca, prinesla sok, kar smo pojedli po brikolazih in nas je s tem prijetno presenetila. Zaradi sladkanja z zelo dobrim kolacem in pogovorom z vsemi animatorji smo zamujali na kosilo jaz, Janja in Marko. Marko je kar hitro odsel in naju pustil v Jambinih rokah, ki je zelel, da govorivi pet minut neprekinjeno po portugalsko :) Tudi me smo se kar hitro poslovile, se dogovorili, da se vidimo in dokoncno poslovimo zvecer, po koncani soli in odsle na kosilo.

Po kosilu smo odsle po perilo, ki smo ga oprale vceraj in je bilo suho. Takoj smo se lotile jaz likanja, Janja pa priprave za popoldanski brikolaz, nosenja zadnjih stvari iz bunkerja v sobo in omivanja skoljk, ki jih je nabrala na plazi (ni jih malo in upamo, da bodo prisle cele domov :)). Po vsem opravljenem delu smo imeli ravno toliko se casa, da smo z Janjo se odlocile, da si vsaj priblizno pripravimo vso prtljago. Pricele smo s pakiranjem na posteljo in ja,... zdelo se mi je, kot da sem prejsnji teden pakirala za sem in ne prejsnji mesec, tako je vse hitro minilo,... Po skorajsnjem koncanju s pakiranjem stvari smo odsli na zadnji brikolaz v St. Terezo. Odlocili smo se za pobarvanke, saj nam jih je ostalo veliko (ocitno smo imeli toliko idej, da jih nismo potrebovali :)), za barvanje pa smo vzeli barvice, ki smo jih razdelili med otroke in jih tam tudi pustili. Tudi ti otroci so bili preseneceni in nadvse veseli, ko si jim stistnil v roko pet barvic in mu rekel, da je to sedaj njegovo. Ta nasmeh in pogled, sta ponovno pricarala tisto zadovoljstvo v nas, ki smo vsak pri sebi premlevali, da je to zadnji brikolaz. Po brikolazu, kjer je bilo okoli 70 otrok in s pomocjo Ane smo otrokom razdelili bonbone, ki smo jih prinesli s sabo. Ne da se opisati obcutka, ko vidis otroka tako nasmejanega, veselega, s polno roko barvic (pa ceprav jih je bilo le pet) v drugi roki drzi bratca ali sestrico, za namecek pa ima se dva bonbona.

Ze pred odhodom na popoldanski brikolaz je bilo dogovorjeno s sestro Maribel, da pride po nas okoli 16.00 ure, da nas bo peljala nekam, da gre za presenecenje - no vsaj tako je povedal Marko nam :) Seveda je vedel kam gremo, ceprav je trdil drugace :) Ker so bili otroci tako mirni, pridni in veseli smo delavnico imeli kar malo dlje kot ponavadi, tako kot vse danasnje delavnice - nobenemu se ni nikamor mudilo, smo postali ze pravi Angolanci :) pa tudi obcutek, da jutri odhajamo smo hoteli prestaviti vsaj za kaksno minuto bolj stran, ceprav se neizbezno priblizuje.

Usedli smo se v avto in se odpeljali neznano kam v zaupanju sestre Maribel. Odpeljala nas je "azulno obalo" kjer je res lepo. To je najlepsa obala tukaj, vsaj po besedah sestre Maribel. Seveda takrat ko ni treba, mi je crknila baterija na fotoaparatu in uspela je le ena sama slikca, vsaj upam :)

Po vrnitvi nazaj v center nas je pricakal Jamba, kmalu za tem je prisel tudi Nito, Cuca in Sadi. Po hitrem umivanju rok naju z Janjo smo odsle na dvorisce, Marko pa se je poslovil od vseh - se vidi da je tukaj ze skoraj doma, da mu je lazje kot nam, saj je to opravil z levo roko za razliko od naju z Janjo, ki se nismo storile tega. Odsle smo v ucilnico kjer so racunalniki in tudi internet. Tukaj je bil Gilberto in res bila je pika na i, da smo bili vsi skupaj.

Sedaj sedim za racunalnikom, Janja na drugi strani, Nito na svojem racunalniku, Jamba prav tako. Med pisanjem bloga se je poslovil Gilberto za njim se Cuca,... solzice so bile sedaj se bolj prisotne kot zjutraj, saj se zavedamo, da se verjetno vsaj eno leto ne bomo videli, da res odhajamo od tukaj, da bo kljub temu, da odhajamo ostal del nas tukaj, da je tezje kot smo pricakovali - vsaj meni. Caka me se slovo od Jambe in Nitota, kar bo najtezje, saj sta bila vsak dan z nami, kot dva soncka, del nas.

Po vecerji nas caka srecanje s sestrami, nato pa se zadnje pospravljanje, pakiranje in ja,... zadnje spanje v tako udobni postelji v Bengueli, mogoce zadnje gledanje zvezd s tega konca,...

Jutri se odpravjamo ob 5.30 uri - se ni dokoncno dorecena ura odhoda - na pot in sicer potujemo v misijon v Calulu, kjer bomo po vsej verjetnosti prespali, v soboto v Luanda kjer naj bi prespali in v nedeljo na slovestno zaobljubljanje sester v Cacuako, kjer bo tudi "festa" po vecurni masi, kot se to spodobi :), v ponedeljek pa na letalisce in proti domu - razporedn se ni dokoncen.

Ker ne vemo kako je z internetom v drugih misijonih, se za enkrat poslavljamo vsi iz Benguele, ce bo moznost se javimo od tam, drugace pa vas caka blog, ko pridemo nazaj, saj ga bomo pridno pisale z Janjo vsak dan, ce ne drugace v zvezek.

Odhajamo, vendar ne za vedno, del nas pa ostaja tukaj za vedno....

Sasa S.

Veliko praznovanje

V celem mesecu je napocil dan, ko se je veliko dogajalo in kot zacudo blog pisem jaz.
Danes je dan, ki ga dal je Gospod, dan ko praznjujejo sestre salezijanke 137 leto ustanovitve. In v centru Laure Vicune ta dan vsako leto primerno zaznamujejo.

Vceraj zvecer je Marko predlagal, da bi pripravili presenecenje sestram. V mesecu, ki smo ga prebili tu sva s Saso (s pomocjo Markovih idej) naredili igro Caminhada benguelesse de voluntarios eslovenos 09 (v sloveniji- clovek ne jezi se), poleg tega pa se rozne vence, ki smo jih dali sestram in vsem animatojem. Poleg tega smo vsaki sestri pripravili se paket solskih potrebscin, ki so nam ostale in jih bodo one primerno porabile v soli.
Tako smo pozno zvecer, ko so sestre ze spale, v kuhinji pripravili presenecenje. Seveda nam tudi sestre niso ostale dolzne, dobili smo voscilnico ter bombone ob krozniku. Sestre so bile nad presenecenjem in darili presenecene, naudusene in hvalezne.
Po zajtrku je Marko na prosnjo ir. Aparacide odsel fotografirati dogajanje v avli. Andrej je odsel na turisticno pohajkovanje do kapele ter okolice. Midve s Saso pa sva odsle na plazo, kjer se je odvijala danasnja jutranja delavnica. S pomocjo Nita je delavnica uspela, otroci so si pobarvali skolke, ki so jih nasli na plazi. Na plazi so se poleg delavnice dogajala se druge otroske vragolije. Tako otroci kot animatorji se na plazi kar razzivimo. Iz plaze smo odsli nekoliko prej kot obicajno, saj smo imeli na sporedu se delavnice po razredih.
V casu, ko smo cakali na solsko uro, sva se z Nitom spravila v "resno" debato o "releationshipu" med angolanci in kitajci. :) Meni osebno se zdi zanimivo, da nas otroci po ulicah klicejo amigos- chines. Nito mi je razlozil, da so tu vsi belci za otroke chinesi, saj tko kot mi, crnce tezko razlocimo, tudi oni ne razlocijo "belih" ljudi. Ob vprasnju zakaj amigosi mi je razlozil tako, kitajci (v Angoli jih je zadnji cas zelo veliko zaradi gradnje cest) pri delu ponavadi govorijo "Amigos, ajudam-me", posledicno angolanci kitajce klicejo amigo, tako tudi vse belce...zapleteno sej vem. :)

Po kosilu smo odsli na podruznico 4 de Abril, kjer nas je pricakala kar lepa mnozica otrok. Tja nas je peljala s. Maribel. Kljub temu, da smo bili s casom nekoliko omejeni zaradi popoldanske mase v centru Laure Vicune, so si otroci kljub temu izdelali lep spominek(cofke:)) na nase zadnje delavnice na tej podruznici.
Po hitri voznji do doma smo se pravocasno prisli do mase, ki je bila pripravljena za ucence tukajsnjega centra in ucitelje. Masa je bila, tako kot vsaka tukaj, polna petja, ploskanja, plesa. Pri masi je somaseval tudi p. Antonijo in nas Andrej. Po masi so povabili vse sodelujoce pri masi v "naso" obednico, kjer so jih primerno pogostili.
Mi trije s Markom (za trenutek je bil z namu tudi Andrej, kasneje pa se je pridruzil ekipi v obednici) pa smo se se nekoliko podruzili s Gilbertom, Nitom in Jambo.

Hm, ob besedah Gilberta "Jutri je zadnji dan v Bengueli" je prisel v grlo cmok in v oci solze. Mislim, da bo jutri "tezak" dan.

S Saso sva opravili se zadnje pranje perila v Bengueli, tako da cisti oddidemo na pot. Sedaj po mesecu tukasnjega bivanja sva najino pranje neverjetno izboljsale, naredive se hitreje, kot da bi izrekel besedo britev..:)

Kot se spodobi smo po vecerji preiskusili igro Caminhada benguelesse de voluntarios eslovenos 09...igra je dobro narejena, dela po navodilih....brez reklamacij.

Igrali smo vec kot 2 uri pa nismo prisli niti do polovice. Za razliko od nase igre Clovek ne jezi se, je tu 8 igralcev in je kar tezko priti do svoje "stalice", sploh ce so v igri igralci, ki naredijo vse, da te vrzejo iz polja. :) Lep vecer...

Danes sem pisala zadnjic blog v Bengueli, a zelela bi si ga napisati se VSAJ parkrat iz te ucilnice.

J.K.

Zadnji brikolaz v Dom Bosku za nas v tem letu ...

Se predzadnic se iz Benguele javljam jaz - ce Janja jutri ne omaga :)

Za nami je dan, ki ni bil nic posebnega, bi se lahko reklo, pa vseeno se da potegniti iz njega kar nekaj dogodivscin.

Ze vceraj zvecer smo se z Janjo odlocile, da ker nama vceraj ni ratalo prespati zajtrka, da bomo probale danes prespati jutranjo maso. Skoraj nama je uspelo oz. smo bolj polezavale kot spale, pa vseeno smo si podaljsale jutro. Po zajtrku in ob pomivanju posode je Marko pripomnil, da gre njemu zdravje na bolje, kot kaze pa meni na slabse in da ce danes jaz nebi raje pocivala doma. In ker je bil moj odgovor NE si lahko mislite kaksen odgovor sem dobila nazaj z njegove strani :) Pa vseeno sem se odlocila, da bom pocivala vsaj nekaj casa, saj sem sama pri sebi videla, da je bolje tako kot da se mi vse skupaj vlece. Po merjenju vrocine sem se odlocila, da si skuham caj, nasla sem tudi limono in med :) se oblekla v dolge rokave in tadebele nogavice, vzela lekadol, ki mi ga je Janja poturila ko je videla toplomir ki mi je namiril vrocino :), spila vroc caj, se pokrila s tremi rjuhami in dvema dekama in se je pricelo kuhanje... Teklo je vse od mene tako da sem se dvakrat morala preobleci, caj pa sem pridno pila naprej tako da se mi je kaj hitro poznalo, da sem manj kaslala oz. je vsaj bolecina ob kaslanju malo popustila. Tako sem izpustila jutranji brikolaz na katerem so izdelovali rozico iz lepenke, sama pa sem izdelovala spominke, ki jih bomo podarili sestram in nasim animatorjem - ja, ne morem biti na miru :) . Ko me je Janja prisla pogledat, mi je rekla, da jo nekaj kuha, da jo kar obliva in da mora to zatreti v kali (se ve da je poplahnila in s cim :) ), da pa je na delavnici kar slo in da ni bilo problema z lepilom, saj smo se tega najbolj bali, da bo ponovno eu, eu, eu (jaz, jaz, jaz), mi pa smo le stirje (brez tukajsnjih animatorjev) - danes pa so bili samo trije brez mene. No delavnica je po besedah drugih uspela. Janji sem povedala, da se pocutim bolje, da pa bom do kosila v postelji, vendar sem si kaj kmalu premislila, ko me je prisel pogledat se Marko in je rekel, da ne ve kako bo v razredih ker so sami, brez animatorjev in so na urniku trije razredi. Ker sem se pocutila bolje, ker sem manj kaslala, ker sem se dvakrat prepotila, pocutila sem se veliko bolje, lekadol je naredil svoje, caj pa tudi :) sem se odpravila na pomoc ostalim, kar pa seveda ni bilo po godu ostalim zaradi mojega zdravja.

Po Markotovem povprasevanju v razredih ali bo brikolaz ali ne, smo ugotovili, da imamo brikolaz v dveh razredih, v enem je odpadlo. Izdelovali smo cofke. Otroci so tako presenetljivo hitro pokapirali kako se navija na krogce, le sem pa tja je bilo potrebno zaceti, potem pa je slo. Ostalo nam je le rezanje in vezanje cofka, tako da smo delavnice v obeh razredih koncali v predvideni uri. Do kosila je ostalo pol ure in Janja je pripomnila, da gre lezat, da jo ze cel dan obliva, Marko je tudi pripomnil, da gre pocivat in smo odsli vsak v svojo sobo. Janja po toplomerju :) - na sreco vrocine ni imela, jaz pa sem sla ponovno kuhati caj, saj ga je Janja pohvalila in je dobila novo porcijo. Na caj je prisel tudi Marko in seveda ni slo brez komentarjev, da je to sam med in da seveda on ne mara medu :), le kako naj bi to jaz vedela :). Pa vseeno je spil malo caja in pripomnil, da bo sedaj pa res zbolel, ker je pil med :). Seveda z Janjo nismo mogle pocivati, smo bile pa vsaka na svoji postelji in izdelovale spominke za sestre in animatorje - najina soba je ze skladisce in prava delavnica (da ne govorim kaksno imamo po tleh ... :)). Opazile smo, da ko delamo, da smo cisto tiho pa vseeno je bila danes pripomba Janje, da nama je "poginil cricek in da bo potrebno narediti pogrebno slovesnost", seveda je nato sledil smeh skoraj do onemoglosti obeh naju.

Po kosilu smo odsli "pocivati" se ve kako - me v delo, Marko v priprave za popoldanski brikolaz, Andrej pa je odsel v svojo sobo. Danes smo odsli na brikolaz na podruznico Dom Bosco. Markotova ideja je bila, da bi sli danes po drugi poti, da ne bi toliko otrok slo ze od samega zacetka z nami, saj je pot dolga kar 40 minut hitre hoje. In res, komanda je padla :) in smo sli skupaj z Ano, Tete in na vsake toliko casa je prikazoval in izginjal Guma. Pred prihodom so nas spremljali otroci, vendar jih je bilo res nekoliko manj, ocitno res zaradi druge poti. Po animacijah so se otroci "zapodili" v cerkev, ki je bila seveda zaklenjena in prava umetnost je bila otroke spraviti stran od vrat, da so se lahko zelezna vrata odprla, ne da bi bil kdo poteptan ali poskodovan, Andrej in Marko sta s pomocjo Ane vzela stvar v svoje roke in po mosko to uredila, da je bilo vse vredu. Ze pred odhodom smo se dobro oborozili z voscenkami, flomastri in z velikim stevilom pobarvank, da nam ne bi cesa zmanjkalo, saj smo imeli lekcijo prejsnji teden, ko je bilo ogromno otrok. Danes sem jih na hitro prestela, kar je skoraj nemogoce ob tekanju enega sem in tja, priblizno 180 in smo imeli vsega dovolj. Otroci so bili tako pridni, da smo naso delavnico kar malo podaljsali in smo bili tam skoraj do 17.00 ure, ko smo se odpravili domov. Med potjo, se dobro da blizu doma, mi je v oci padla musica in ja, problem je ko imas "usrane" roke od vsega mogocega, pri sebi nobenega robcka,.... se dobro da sem imela Janjo, da me je vodila kot slepega nekaj casa, dokler se mi ni oko umerilo. Danes je bil poseben dan za ljudi, ki smo jih srecevali na poti, saj smo jih opazili kar nekaj, ki so "samo malo" prevec pogledali v kozarec in so bili prav prisrcni v svoji cik-cak hoji, najmlajsi pa so za nami vpili "cajnis" in "amigo" - kar pomeni isto :) (se mi zdi da je prva beseda, ki jo znajo tukaj otroci je amigos, saj res cisto majhni ze to vpijejo za nami). No po tolikokratnem ponavljanju da nismo cajnisi, je Marko na koncu obupal in je nazaj samo se odgovarjal ja, ja, cajnis :)

Po prihodu domov je najprej sledilo umivanje in razkuzevanje nog, rok, natikacev (da ne omenjam Janjinega umivanja na njen zalosten nacin - ponovno :)) in nato v akcijo kaj bi delali najprej. Bi sli najprej na internet, bi najprej sli po stvari, ki jih bomo po vsej verjetnosti dali jutri sestram, bi najprej sle v drug konec centra po potreben material,... In odlocitev je padla, da gremo po stvari v nas bunker, da pripravimo za sestre in animatorje, spotoma pa smo sle se po stvari, ki jih potrebujemo za izdelavo spominkov. Ko smo prisle vse nalozene nazaj v sobo, seveda ne more iti vse kot po maslu in ni bilo elektrike. Janja je takoj prijela vzigalice in prizgala svecko, ki je na omarici in pripomnila "kaksna romantika, pa midve" :) in da bi nama naredila kaj svetlobe, kolikor jo je lahko narediti ob taki uri skozi okno, je prijela za zavesa in potegnila, ... ja krnisa ji je skoraj padla na glavo, saj se je snela iz tecajev - spet je bilo polno smeha in komentarjev takih in drugacnih s strani Janje, da more vse polomt :). Pricele smo s kupckanjem stvari ob sveci, se prej je Janja popravila krniso, je prisla elektrika in smo dokoncale. Sedaj cakamo na zadnjo besedo Markota in naju caka se zavijanje.

Sedaj Janja cikira svoje stvari, Marko dela seminarske naloge Jambi in Nitotu, sama pisem blog, Andrej je verjetno pri vecernicah s sestrami, ... zvecer bomo dorekli se zadnje stvari za jutri, prej nas caka se vecerja in potem caj in postelja, da se obdrzimo na nogah do konca :)

Sasa S.

Zadnji brikolaz v San José-ju

In spet je ta dan, ko pise blog Janja in kot nalasc se spet ni nic posebnega dogajalo.

Po napornem vikendu sva se s Saso odlocile, da najino jutranje vstajanje zavleceve za urco, saj imamo ob ponedeljkih maso zvecer v zupniji, tako se je izkazal idelaen in na zalost zadnji dan pri katerem bi bilo daljse spanje se mogoce. Pa vendarle se clovek po celo mesecnem zgodnjem jutranjem vstajanju navadi spati do 6:30 in niti minute vec, tako je bilo tudi danes. No, pa le je dobra stvar v tem, da sva ujele zajtrk. :)
Po zajtrku smo odsli priprviti se zadnje stvari za danasnje delavnice. Izdelovali smo prisrcno pulziero (zapestnico). Clovek bi rekel nic posebnega ni bila, malo volne in celih devet perlic, pa vendar, ko smo animatorji zavezoveli te zapestnice na njihove roke so otroci dobili tako velik nasmeh in velike oci, da je se tako slabo narejena zapestnica, v nasih in njihovih oceh postala diamantna.
Tudi danasnji jutranji dan se je zakljucil z delavnicami v razredih, kjer smo izdelovali cofke.
Tu pa je mene in mislim, da tudi preostale prostovoljce presenetilo to, da je bilo v razredu en velik roj komarjev, kaj takega v razredu in to v dopoldanskih urah se nismo videli. Tako je sla Sasa hitro po sprej proti komarjem v sobo, da smo vsaj malo odganjali komarje od sebe. Vrjamite, da v razredu, kjer je na tisocine komarjev postanes prav zivcen... Meni se kar ni jasno, kako otroci zdrzijo kaj takega, vrjetno so navajeni ze vseh pikov, me belouske pa smo obctljive se na muhe. :). Kljub temu smo delavnice uspesno zakljucili, nismo usli iz razredov, da ne bo pomote.

Po kosilu je sledil obisk podruznice San Jose, pri katerem nas je spremljala Ana in danes po novem tudi mladenic Matijas. Na tej podruznici smo bili najveckrat saj so se nasi obiski ponavljali vsak ponedeljek in tudi vsak petek, tako so se nas otroci ze navadili. Pa vendar smo danes zadnic obiskali to podruznico. Ce pomislim, kaksne poglede sem dobila, ko so me sprasevali, ce je res danes zadnjic brikolaz, vrjamite, da ni fino. Namesto nasmeha jim vrnes zalosten obraz, jih pobozas po glavi in reces "ja, res je zadnji brikolaz".

Vecerna masa je bila danes v zupnijski cerkvi pri kateri je somaseval Andrej. Po vecerji pa je Andrej odsel na misjonsko molitev misjonarjev za misjone in misjonarje. :) To zdej mi je narekoval Marko, k jaz ne bi zmogla sama. :)

Tako, zakljucili smo se en dan v Bengueli in to zadnji ponedeljkov dan...joj, joj, jutri je zadni torkov dan, da ne govorim za sredo...:)

J. K.

Dvodnevni izlet, veter v laseh in se kaj

Za pisanje bloga sem ponovno na vrsti jaz, ceprav se je Janja zdj lepo zmazala, saj moram pisati blog za dva dni, ker nas vceraj ni bilo "doma".

Sobotino jutro se je pricelo zelo zgodaj in sicer smo imeli ob 6.00 uri maso, po njej pa zajtrk, pred katerim smo sestri Branki zapeli za rojstni dan. Ko smo pojedli zajtrk, smo bili delezni arasidove torte v obliki srcka, katero je spekla sestra Maribel za sestro Branko. Pred vrati se je ze prestopal nas voznik Gaspar, saj je bilo naroceno, da se odpravimo na izlet ob 6.30 uri - kar pa seveda v Angoli ne gre in smo odsli tocno z eno urno zamudo. Natovorjeni do vratu smo se odpravili skupaj s Cuco - naso novo animatorko in sestro Margarido na pot.

Vsi v pricakovanju smo se posedli in zaceli opazovati okolje. Nobenemu mislim, da ni bilo cisto jasno kam tocno gremo, vedeli smo le to, da gremo na dvodnevni izlet, da bomo prespali pri Cucinih znancih, da bo mrzlo (sabo smo vzeli deke, rjuhe, nogavice, superge, dolge rokave,...), drugega pa ze ne vec. Kmalu po startu, smo priceli s slacenjem, saj je sonce pripekalo kljub temu, da sta sestra Margarida in Gaspar imela ves cas odprto okno in je nenormalno pihalo v zadnji del kombija. Med potjo smo se jaz in Cuca lotile Janjine glave in podiranja kitk, ker jo je ze precej srbelo, me pa smo se kot dobre dusce ponudile da med dolgo potjo to naredimo takoj :). Ja, ja bilo je zanimivo videti frizuro Janje po koncanju podiranja kitk :)

Po kar nekaj urah smo priceli ze s sprasevanjem koliko casa se... ampak smo bili prepusceni presenecenju. Na postanku, katerega sem komaj cakala predvsem jaz zaradi lulanja in ko smo se z Janjo zapodile vsaka v svoj konc, da opravive s to potrebo, se je pricela sestra Margarida "dreti" za nama v portugalscini seveda :) in ker jo "precej" razumevi smo obstale kot pribite in cakale na prevod Markota :) ki je povedal, da naj ne hodimo prevec v notranjost goscave, saj naj bi bile mine!!! Ja, precej prestraseni smo morale vseeno opraviti to potrebo predno je sestra Margarida nasla pravi prostor za WC. Jah potreba je pac potreba :)

No po dobro prepihanih sedmih urah smo prisli na zeljeni cilj in sicer v Huambo. Nastanili smo se pri g. Joseju in ga. Victoriji nato pa se odpravili na ogled mesta in sicer z avtom. Na ogled so najprej nam "kot vodice" posodili stiri otroke, kateri pa so bolj spominjali na to, da ne bomo slucajno pozabili kako je med tednom, saj so bili precej majhni in najstarejsi, ki naj bi vedel kje je trznica se je kaj hitro izgubil in na sreco je v tem trenutku klical g. Jose in se ponudil kot vodic kar sam. Odpeljal nas je na trznico, kjer naj bi kupili tako zeljeno blago za Janjo in Markota, ampak ... ga nismo :) ker ni bilo nekaj veliko izbire. Pokazal nam je mesto skozi okno, stavbe, spomenike, cerkve, letalisce, ... nato pa nas je odpeljal se 11 km ven iz mesta do zajezene reke. Ze na poti do tja, sta dva izmed stirih otrok zaspala in sicer eden v Janjinem narocju in drugi v mojem narocju. Pri reki smo naredili nekaj slikic in se pocasi odpravili skozi molitev nazaj domov, kjer nas je cakalo presenecenje, saj je druzina pripravila vecerjo in tudi torto, saj je g. Jose praznoval rojstni dan. Ocitno nam je bilo namenjeno biti na praznovanju, ce nam je rojstni dan sestre Branke "usel" nam je bil namenjen drugi :). Za vecerjo smo jedli koncno zeleno solato!!! na katro smo z Janjo planile, tako da se je prav videlo, da smo jo ze pogresale :), zraven je bil pecen krompir - podoben bolj pomfriju, riz in neko meso, kar ne vem kaj je bilo. Po tem pa je sledila torta in po torti se eno presenecenje g. Joseja in sicer vsakemu izmed nas je poklonil nov glasbeni CD. Po napornem dnevu, predvsem od voznje je sledilo pripravljanje na spanje. Moram povedati da sem spala kar dobro glede na to da sem spala na tleh, niti me ni zeblo, niti me ni nic tiscalo,... bilo je odlicno, edino kar mi je kratilo spanec je bil moj kaselj.

Zjutraj smo se zbudili brez budilke - koncno ni tulila tista tecna melodija, saj sem pustila mobitel doma in smo bile prepuscene zbujanju Markota, ki naj bi potrkal na vrata, vendar smo se z Janjo in sestro Margarido zbudile vse nekako istocasno, se napravile, pospravile sobo in se skupaj s se ostalimi odpravile k masi. Nedeljska masa je bila zelo lepa, polna petja, bobnov, plesa, ploskanja, ob somasevanju Andreja... trajala je dve uri, ceprav je bila navadna nedeljska masa - se pravi brez kaksnih posebnih zakramentov. Tudi tokrat smo bili na koncu mase predstavljeni in ponovno smo bili delezni ploskanja. Ze med maso nas je ponovno prepihalo, saj je vleklo na vse mozne nacine in nas je prav zeblo ob koncu mase, ko smo stopili na prijetno topel soncek. Po masi smo se odpravili nazaj kjer nas je pricakal zajtrk in ponovno moram povedati, da sem bila preseneca in nadvse zadovoljna, ker sem po tolikem casu pila mleko ne da bi ga mesala z vodo kot to delamo ves ta cas - ni bil mleko v prahu. Po zajtrku smo se zahvalili druzini in se ob 10.30 uri odpravili na pot. Na poti smo obiskali trznico, da bi mogoce tokrat dobili blago, vendar tudi tokrat nam ni uspelo, saj danes niso imeli tega. Na zeljo Andreja smo se vstavili na pokopaliscu, se sprehodili skozi njega, vsak si pogledal kar je hotel (eni nekaj vec, drugi nekaj manj) in se odpravili naprej.

Pot je bila naporna,... pihalo je iz vseh moznih strani, saj imajo tukaj vsi tako navado, da se vozijo z odprtimi okni, mi pa smo se pokrivali in na vsake toliko casa je bilo slisati kaslanje in kihanje zdj z ene strani zdj z druge. Janja in Marko sta poplahovala prah s "snopcem" jst s propolisom,... vsi pa smo komaj cakali, da se vstavimo, da se pretegnemo. Na poti domov smo nakupili se med, dobili od Gasparjevega tasta in tasce banane, kupili avokado in se in se,... prostora v dzipu pa je primanjkovalo. Vsak izmed nas se je poizkusal znajti na svoj nacin, da bi ujeli vsak kaksen trenutek spanca med potjo, le Andrej je budno spremljal vsako goro, vsako skalo in vsak premik z avtomobilom poskusal ujeti v objektiv, saj ga vse to zanima in si je tega izleta veselil se mi zdi najbolj od nas vseh.

Na poti nazaj ni manjkalo jamranja z vseh strani tako z moje, Janjine in Markotove glede neudobnega polozaja v dzipu, glede pihanja,... :) , vendar moram povedati, da ce ze malo pojamramo drug drugemu nam je lazje :)

Ob prihodu domov nas je pricakala gruca mladih in otrok, ki so imeli v centru srecanje, izpraznili smo dzip in vsak od nas odsel v svojo sobo.

Sedaj sem jaz tukaj, Janja cikira svoje stvari poleg mene na racunalniku, vmes sprasuje Markota ce ima kaksen lekadol viska, Marko se matra z internetom in prenasanjem slik za mojim hrbtom in pripominja, kaj je to tako pocasno, da naj se danes, vmes pokasljuje, Jamba prepeva in sprasuje zakaj smo tako utrujeni, Nito nekaj ustvarja na racunalniku,...

Tezko je spraviti vse obcutke vcerajsnjega in danasnjega dne tako veselje, smeh kot tudi jezo in zivcne trenutke v pisno obliko vseh nas. Kljub temu, pa bodo vsi ti dogodki ostali v nasih srcih za vedno.

Pred nami je zadnji teden delavnic,... Cas bezi, nam pa se pocasi izteka ta misijon, verjetno pa to ni zadnji za nobenega izmed nas.

Sasa S.